sobota, 30. november 2013

2. del-novica


Zjutraj je bilo toplo. Sonce je sijalo skozi zavese na mojem oknu in budilka se je prižgala in zbudila me je Justinova pesem "be alright"... nežno sem se nasmejala in poslušala glasbo. Budilke nisem hotela izklopiti, ker sem enostavno oboževala njegov najlepši glas. Odprla sem oči in se usedla na sredino postelje, se pretegnila in se nasmehnila vsakemu Justinovemu posterju na mojih stenah... bilo jih je veliko. Pogleala sem na uro in ugotovila da že celih 5 minut samo zijam v posterje. Stekla sem v kuhinjo kar v pižami, ker sem bila neznosno lačna. Tam so bili  že vsi okoli mize in me čakali. Mami sem dala lupčka na lička ter jo objela in prav tako Nicku, Chloe pa sem samo grdo pogledala, ker je nisem mogla prenašat. Vedno je vse povedala mami, nikoli mi ni dala miru... Lahko bi naštevala še 3 dni. 


(kar se bomo mi pogovarjali bom v slovenščini pisala)

Poslušaj Bella... Prosim te da NE POZABIŠ DIHAT in ne skačeš po celi hiši, prosim da to preneseš normalno.

Dobro samo povej. Prosiiim... Začudeno polna presenečenja sem jo gledala in skoraj so mi oči padle ven.

Okej... Selimo se...

Kaaaj... neeeeee. hočem ostati tukaj zraven prijateljev!

Nisi mi pustila povedati do konca. Selimo se v Kanado.

Kaj? okej... sam spakirat grem.

Hahahaha... Bella umiri se. Odhajamo čez 1 teden.

Omojbog mamiiii najraje te imam. 

Začela sem skakati po hiši, jokati, delala sem paniko, nisem vedela na kakšen način naj se še veselim. Pogledala sem na uro in ugotovila da sem še vedno v pižami. Bližal se je konec šolskega leta, zato je bilo zunaj toplo. Šla sem v kopalnico in si uredila lase in make-up ter se oblekla.



Odpravila sem se peš v šolo in na poti srečala Kattie in Dylana. Povedala sem jima novico in bila sta zelo vesela zame, obenem pa žalostna, ker se ne bomo več tako pogosto videli. 
V šoli je bilo vse brez veze. Mimo mene je prišla Christine. Bila je ona "zlobna punca" na šoli, z dvema "pajdašinjima" Sarah in Nicole. Izgledale so nekako tako






Hotela me je spotakniti ampak ji ni uspelo,zato je samo grdo pogledala za mano in mislila sem da bo od same jeze umrla sredi hodnika. Skrivaj sem se nasmejala in šla naprej. Bila je dolgočasna matematika in skoraj bi bila vprašana... rešil me je zvonec, ki je naznanil tudi konec pouka. Jaz, Dylan in Kattie smo šli ven iz šole ter se pogovarjali, kako bo v Kanadi. Upala sem da bom spoznala nove prijatelje in seveda Justina. Vedno ko sem govorila o njem so se mi baje zasvetile oči in vedno ko sem poslušala njegove pesmi , so mi prihajale solze. Upala sem na najbole vse možno kar sem imela njegovo.
jše. NEVER GIVE UP AND BELIEVE !!!

Teden je hitro minil in pakirali smo stvari. En velikanski kovček sme porabila samo za vse Justinove stvari. Parfume, ličila, majice, jopice, zapestnice, verižice, plakate....
Z Kattie in Dylanom smo se komaj poslovili. Usedla sem se v avto in ker je Nick sedel spredaj, sem morala sedeti z Chloe zadaj. Imela sem slušalke in na srečo nisem vsakih 5 minut slišala njenega spraševanja "a smo že tam? a je še daleč?..."  Poslušala sem samo Justinove pesmi in upala da se mi sanje uresničijo. Prišli smo do letališča in skoraj smo že bili pozni zato smo morali pohiteti. Usedli smo se in končno nisem rabila sedeti zraven Chloe. Zraven mene je sedela mami. Leteli smo dolgo. In ko smo prispeli, smo se usedli v atvo (rečmo da je posebno letalo za avte haha)

Odpeljali smo se in občudovali bogate hiše v naselju. Ustavili smo se pred veliko in moderno hišo. Nisem mogla umakniti oči z nje in vesela sem bila ker bomo živeli tukaj. v Kanadi.




Vstopila sem in zagledala prostore. Velike moderne prostore. Bili so popolni in že opremljeni. Manjkale so samo še podrobnosti. Šla sem po stopnicah in v prvo sobo ki sem jo videla. Bila je velika in prostorna. Vedela sem da bo moja. Bila je takšna:



Notri sem videla na eni strani sobe še ena vrata in jih odprla. Notri je bila kopalnica. Čisto moja kopalnica. Bila sem najsrečnejša oseba na svetu.

.................................................................................................................




1 komentar: